Sama sem odprta oseba, oseba, ki lahko o svojih težavah govori skoraj z vsakim. Lahko govorim o bolezni, lahko govorim o zdravljenju, lahko govorim o vseh težavah, ki me skrbijo. Vem pa da, se marsikdo ne more tako sprostiti o družbi, in se zaupati sočloveku, niti najbližjemu. Iskanje psihološke pomoči je še vedno tabu tema, zato sem se povezala z mlado psihologinjo, ki mi je pomagala s svojim znanjem in izkušnjami, in za moj blog spisala svojo objavo.
vaša nasmejAna
Trnje in cvetje iskanja pomoči
V tem zapisu se z Ano želiva dotakniti velikega tabuja naše družbe in sicer iskanja psihološke pomoči. Z iskanjem le te ljudje glede na raziskave povezujejo strah, sram, občutke manjvrednosti in nezaupanje. Vse to je čisto pričakovano. Začnimo pri strahu in sramu. Res je, ko boste obiskali psihologa vas bo ta velikokrat ocenjeval, kar pa kljub večinskemu prepričanju ne pomeni obsojal. Pomeni namenil čas, prisluhnil in vam pomagal ugotoviti kaj je tisto kar v tem trenutku potrebujete, brez obsojanja. Temeljni pogoji vsakega odnosa med psihologom in klientom so namreč, da bi naj psiholog bil pristen, torej iskren, pri čemer to ne pomeni, da bo z vami delil vsa svoja prepričanja, vsekakor pa, da se ne bo pretvarjal in bo v odnosu spoštljiv, ter vas bo sprejemal, kot nekoga, ki si zasluži dostojanstvo in pozornost.
Omenila sem, da vam bo psiholog pomagal ugotoviti in ne ugotovil namesto vas. V tem, da nam psihologi ne podajajo direktnih odgovorov in ne izpostavijo pravilnih odločitev za nas, ljudje velikokrat vidimo frustracijo. Vsekakor bi tako šlo hitreje, kajne? Hitreje pa žal, ne pomeni nujno učinkovitejše. Ne glede na vse, se najbolje poznate sami in čudovito se mi zdi, da lahko s pomočjo pogovora pretehtamo svoj pogled na različne situacije in se nato odločimo. Sami. S tem sicer poleg moči in nadzora nad lastnim življenjem dobimo tudi precej odgovornosti. Ta je lahko težko breme, vsekakor pa poskrbi, da stopamo po samosvoji poti, na katero smo lahko ponosni. Tu pridem do nasprotja ponosa – sramu.
Kot psihologinja verjamem, da je iskanje pomoči, v kakršnikoli obliki naj ta bo – hrabro in časti vredno dejanje.
Naj vam povem zakaj tako mislim. Pomeni namreč, da smo v sebi našli moč, s katero smo spoznali, da nam lahko pri premagovanju ovir v življenju nekdo pomaga in tudi, če smo za to potrebovali čas, razmislek ni v tem nič sramotnega. Vsak ima svojo pot in če bo na to pripravljen, bo uvidel, da so področja na katerih se lahko s pomočjo izboljša, raste. Tako ste v svojih očeh, ko iščete pomoč res lahko manjvredni, a v mojih o tem ni sledi. Jaz vidim trenutek na katerega ste lahko ponosni.
Nazadnje poglejmo še nezaupanje. Še vedno se velikokrat zgodi, da ne zaupamo v metode, ki jih psihologi uporabljajo in tu se mi zdi določena mera skepticizma čisto ustrezna. Pri izbiri psihologa je potrebno biti pozoren na to h komu se obračamo. Vsak psiholog, ni za vsakogar. Dober psiholog ali drugi strokovnjak na področju duševnega zdravja, bo razmislil o tem katere tehnike so najbolj učinkovite za vas in vas morda v kolikor se ne počuti dovolj kompetenten za vaš primer usmeril drugam. Zaveda se namreč, da ste kompleksna stvaritev in si zaslužite tisto kar vam bo lahko verjetneje pomagalo. Psihologija namreč že leta dela na preverjanju učinkovitosti metod, ki jih uporablja in vse metode niso najbolj učinkovite za določen primer, so pa gotovo učinkovite za kakšnega.
V zaključku tega zapisa vam tako želim, da je vaša pot posuta z enim samim cvetjem, a tudi, da z njim v mislih lažje spoznate, da skozi trnje ne rabite sami.
Sabina, Življenje je lahko dobro