Hodgkinov limfom Moja zgodba

Odgovarjam na vaša vprašanja

Kaj ti je šlo pri ljudeh v času zdravljenja najbolj na živce?

Predvsem ignoranca – ampak tudi to je človeško, saj je v takšnih situacijah prisoten strah, na katerega se ne znamo odzvati. Vsak človek je individualen, prav tako individualno odreagira, tako da nimam nikomur nič zameriti. Sem v času zdravljenja imela poleg sebe čudovite in ljubeče stvari, tako da sem se tudi sama osredotočala na pozitivne stvari in na ljubezen.

Živjo, kot študentka zdravstvene nege me zanima, kakšen odnos medicinskih sester si ti doživela, bi kaj spremenila, svetovala? Kako si med procesom zdravljenja sprejemala prisotnost študentov? Te je kaj zmotilo, presenetilo? Hvala za odgovor.

Sama sem večino časa doživljala res čudovite, strokovne odnose medicinskih sester in ostalih zdravstvenih sodelavec. Sem predvsem pri sebi opazila, kakšne napake sem delala kot sama študentka v procesu zdravstvene nege, pri komunikaciji – meni osebno je največ pomenilo, da so si medicinske sestre vzele čas zame, za pogovor, ker to kot pacient najbolj potrebuješ, da imaš ob sebi nekoga, ki te posluša in, ki ti zna pomagati na strokovni način. Prisotnost študentov me ni nikoli motila, z največjim veseljem sem jih sprejela, se je tudi zgodilo, da je par študentov bilo mojih znancev, kar pa mi je še dodatno polepšala dneve.

Kateri stereotipi o bolezni in zdravljenju držijo in kateri ne?

Ne vem, če bom na to vprašanje znala pravilno odgovoriti, lahko pa pojasnim, kako sem na celotno situacijo gledala sama.

Preden sem zbolela, sem tudi sama imela zmotno razmišljanje, da rak pomeni dokončno obsodbo, da pomeni strah. Nisem si niti znala predstavljati kako to izgleda, ko zboli nekdo mlajši. Mi je pa zdravljenje in bolezen dalo nek novi vidik, da ob dobri podpori in delu na sebi, se da vse premagati. Je težko, ampak se da. Predvsem v mojem primeru. Ko že želiš odnehati, se predati, pa so ob tebi tvoji pravi prijatelji, ki te spodbujajo.

Prav tako sem si težko predstavljala kako izgleda kemoterapija – vedno sem si mislila, da po kemoterapijah bruhaš, hujšaš, da te totalno uniči. Z zdravljenjem pa sem se naučila, da obstaja n-število različnih kemoterapij, in vsaka ima čisto svoje stranske učinke – po nekaterih sploh ne bruhaš, po nekaterih sploh ne izgubiš las. Je pa pri vseh ena skupna točka – uničenje nepovabljenega gosta.

Koliko je prisoten strah, da bi se rak ponovil?

Če bi rekla, da ne, bi se lagala. Pridejo dnevi, ko je res težko, ko se nad tabo ˝sparkira˝ temen, črn oblak, ki ga nikakor ne moreš pregnati, in so vse tvoje misli usmerjene v strah, v dvom. Je pa vsaj pri meni, teh dni res malo. Delam na sebi in se osredotočam na pozitivne, na lepe dni, se učim sprejemati sebe takšno kot sem, in se učim, sprejemati dejstvo, da tako, kot mi je namenjeno, točno tako bo, in nič drugače!

Kako je tvoj fant sprejel tvojo bolezen? Njegov prvi odziv?

Domen mi je od vsega začetka bil ogromna podpora, ob meni je bil prav tisti trenutek, ko sem iz ust onkologinje izvedela diagnozo. Njegov prvi odziv je bil močan objem in tolažba, hkrati pa mi je dal vedeti, da bova skupaj premagala to zahrbtno bolezen. Tako odraslo in tako modro je sprejel diagnozo.

Prijeten večer, vaša

Fotografija: Katarina Veselič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja