Moje ime je Gabrijela Rogan in prihajam iz Prekmurja.
Sem tiste sorte ljudi, ki se vedno smejejo, ne jamrajo, ne hodijo okoli zdravnikov in seveda spadam med vrsto deloholikov oz. sem spadala.
Sem poročena mamica dveh otrok, po poklicu frizerka in to sta bili dve prioriteti za kateri sem živela (posel je imel še prednost pred familijo)
Danes vem, da sem nekje vmes pozabila nase…
In tako so se lansko leto januarja 2019 …malo pred mojim 36. letom… začele moje zdravstvene težave – SRBENJE. Edina težava, ki je postajala iz dneva v dan neznosna. Sledili so obiski zdravnikov, dermatolog, bioresonanc, bioenergetikov, a razlog zakaj me srbi celo telo nihče ni ugotovil. Pristala sem skoraj na psihiatriji, saj so predpisali, da so moje težave psihičnega izvora. In potem končno CT, ki je pokazal več večjih tumorskih formacij v pljučnem predelu. Šok za zdravnike. Sledile so razne preiskave… 2x bronhoskopija, ki jo ne želim nikomur, da se sooča z njo… CT vodena punkcija pljuč, razne krvne preiskave…a se vedno smo bili v megli. Vse dokler junija nisem odšla na onkološki institut, se naročila na pregled in punkcijo bezgavk. Končno sem dobila diagnozo… Hodgkinov Limfom (žal že IV stadij) za katerega sem že prej zdravnike opozarjala…saj sem 5 mesecev mojih težav prebrala marsikaj.
Večina ljudi me je čudno gledala a bila sem srečna – srečna zato, ker nisem nora ampak končno vem, da imam raka, ki ga bom premagala.
10. julija 2019 se je začelo… prva kemo…. in prvi stavek ob pogledu na vse flaše, katero so priklapljali name je bil “Rdeča kemo zgleda kot Aporol, ostalo kot “Rakija” …eh, meni nebo slabo!” Onkologija mi je segla v roko in rekla:” Tako pozitivna, res vam ne bo!”
In tako je bilo…. slabosti nisem spoznala… zame obstajali dolgi sprehodi med tem ko se je tekočina prelivala v moje žile. Vsakič sem se pohecala, da imam narejeno varno vožnjo, ko sem prevažala vse flaše.
In tako sem vsake tri tedne sla na 3 dnevni oddih na onkološkega, kjer sem si spočila…. delila svojo pozitivno energijo in jim skoraj vedno spraznila avtomate s hrano.
Nikoli se nisem zjokala in vprašala “zakaj”.
Novembra sem zmagala! Premagala sem ga brez obsevanj in dosegla remisijo. Čeprav danes se nisem bleščeče in so dnevi, ko hodim kot robot…sem hvaležna…
Hvaležna, da sem zbolela, saj sem si tako vzela čas zase in družino, zamenjala vrstni red prioritet, se naučila reci besedo “NE” …mnoge ljudi postavila na svoje pravo mesto, tiste prave bližje sebi, lažni pa so se tako sami od sebe oddaljili.
To zgodbo pišem v poduk vam, še najbolj pa sebi! Ker če slučajno kdaj pozabim na vse in me pot zanese na stare tire, da si jo preberem in me vsakič opomni,da je življenje minljivo.
Vsem, ki se borite – borite se in še enkrat borite!!!
Ne dovolite,da vam rak bilokaj vzame, kvečjemu naj vam nekaj da!
Tudi če je hudo se spomnite, da živite!!!
Vsem zdravim pa polagam na srce – poslušajte svoje telo in ukrepajte čimprej! Predvsem pa ne pozabite: “NIČ V ŽIVLJENJU NI VREDNO, ČE NISMO ZDRAVI! Bodite srečni z malenkostmi!
Jaz sem srečna, ker živim!
