Resnične zgodbe

SPOZNAJ ANO

Zdravo! Moje ime je Ana. Stara sem 26 let in nahajam se v tistem nerodnem obdobju, ko si nekje med faksom in službo. Sem magistrica biotehnologije, in ker sem eno tako zagnano dekle, sem zraven biotehnologije študirala še ekonomiko naravnih virov. Da prevedem, to je taka ekonomija za naravoslovce, vse temelji na primerih in poteku agroživilskih verig. Lahko pa pač rečemo da študiram ekonomijo, pa se bolj razumemo. Tukaj na moj magisterij še čakam, ostala mi je samo še magistrska naloga, pa še ta je napol narejena. Fizično pa se nahajam v Ljubljani, čeprav sem po rodu Dolenjka. Živim z možem (do te zgodbice še pridemo), tremi morskimi prašički Tonijem, Rambotom in Vilijem, ter robotskim sesalcem, Pavletom. Rada se družim s prijatelji na kavicah, rada igram družabne igre, rada potujem, rada grem na kakšen sprehod, rada se ukvarjam z mojimi pujski in rada imam moje rastlinice. Hodit v hribe pa ne maram preveč, vsaj zaenkrat. V preteklosti sem 10 let igrala rokomet, dokler ga ni zamenjal bolj resen pristop do faksa. Vmes sem nekje staknila še rumen pas v judu in eno 10-ko na Ljubljanskem maratonu. Trenutno pa sem sredi četrtega cikla kemoterapij, to pomeni da sem končala že 7 terapij. Ostane mi jih še 5.

Kdaj se je moja zgodba z rakom začela, ne vem. Večkrat gledam stare slike in razmišljam, kje se mi je pridružil, pa tega še nisem vedela. Spoznala pa sva se v križišču pri rdeči luči, ko sem se vračala iz prvega samostojnega službenega sestanka. Zatipala sem bunkico nad ključnico, kjer je sedaj brazgotina. Bunkica ni bila pretirano velika, recimo cca 2-3 cm premera. Na drugi strani vratu simetrično je imela nekoliko manjšo dvojčico, zato se nisem prav zelo obremenjevala. Moja razlaga je bila »Saj pa imamo dve roki, dve nogi, dvoje oči… Očitno imamo tudi dve bunkici, ki ju še nisem nikoli opazila.«. Ker sem bila čez 10 dni naročena na ultrazvok za nekaj drugega, sem se odločila, da bom mojo bunkico pokazala takrat, in se ne bom sekirala. Sledil je ultrazvok, punkcija, operacija za biopsijo in namesto v novi službi sem začela preživljati dneve na Onkološkem inštitutu. Moja diagnoza je bila Hodgkinov limfom.

Kakšnih posebnih simptomov nisem imela, oz. ne morem reči, da so bili od tega. Ker sem zaključevala dva magisterija hkrati, hodila v študentsko službo, iskala svojo prvo pravo službo in imela nekaj socialnega življenja, sem bila seveda tudi utrujena. Ampak bi bila tudi, če ne bi imela raka. Najbrž. Nočno potenje se je občasno dogajalo, vendar je bilo pač poletje in poletja v Ljubljani so primerna za nočno potenje tudi pri zdravih ljudeh. Edino, kar lahko povežem s simptomi oz. povzročitelji Hodgkinovega limfoma je to, da sem bila v začetku leta zelo bolna. Nekje sem staknila neko otroško bolezen, ki je močno speštala moj imunski sistem.

Diagnoza me je presenetila ravno v času, ko sem bila najbolj zagnana za kariero, učenje, napredovanje in dokazovanje. Nekaj časa je trajalo, da sem dojela, da moram to za nekaj časa dati na stranski tir in se povsem posvetiti zdravljenju. To sem res težko sprejela, kajti moja motivacija za dokazovanje in delo je bila res na vrhuncu, jaz pa sem se morala povsem ustaviti.

Diagnozo sem dobila tudi zgolj dva meseca pred poroko. Ja, mojo poroko. Veliko sem razmišljala o tem, da bi vse skupaj prestavila, kajti zaradi kemoterapij nisem smela biti obkrožena z veliko ljudi, ker zame je trenutno ljudje = bacili, prav tako pa nisem vedela kako bom zdravljenje prenašala, kakšni bodo stranski učinki in koliko bom utrujena. Vendar pa sva se na koncu skupaj odločila, da poroke ne bova prestavila. Rak je le poglavje v mojem življenju, ne cela knjiga. To, da sem vztrajala pri poroki je bil tudi moj, malo poseben, način upora raku. Bolezni nisem želela podrediti vsega mojega življenja.

Po naravi sem organizirana in res imam rada stvari pod nadzorom. Največji šok pri diagnozi je bil ta, da nimam nad ničemer več nadzora. Nisem imela nadzora nad tem, kaj počne moje telo. Nisem imela nadzora nad tem, koliko časa trajajo preiskave, kdaj bodo izvidi, kaj sledi…nad ničemer. Spomnim se, da sem v dnevih čakanja na potrditev diagnoze samo sedela in gledala serije. Čutila sem samo strah, zmedenost in izgubo moči. V tem smislu me je diagnoza tudi najbolj spremenila. Seveda sem prvič zares začutila, da lahko umrem. V začetku sem čutila res tak primaren strah za preživetje in strah pred neznanim, ki ga prej (na srečo) nisem poznala. Zaradi diagnoze sem dobila tudi nekoliko drugačen pogled na življenje in na to, kaj je dejansko potrebno, da si srečen. Kam se splača vlagat energijo, čas, ljubezen in tudi denar. Seveda bom sedaj z velikimi besedami obljubljala, da se bom tega držala do konca življenja. Po tihem pa upam, da mi bo enkrat spet največji problem premalo parkingov v Šiški, tečen sodelavec in počasna trgovka v Mercatorju.

Ko sem zbolela sem opazila še eno zanimivo stvar; kako ljudje sprejemajo bolezen rak. Kakšna je razlika med ljudmi, ko jim poveš za diagnozo. Nekateri so prestrašeni, žalostni, nekateri navijajo zame. Ne malo ljudi je to razumelo kot smrtno obsodbo, nekateri pa zgolj kot malo težji prehlad, ki mine. Ogromno ljudi se je oglasilo, s katerimi nisem redno v stikih, in mi zaželelo vse dobro. Nekaj ljudi pa se je od mene distanciralo. Pravega odgovora zakaj, ne poznam, vendar imam včasih občutek da si sploh ne želijo priznati, da se rak lahko zgodi tako mladi punci. Ali pa je razlog kje drugje. Če sem se kaj naučila je to, da vsak človek skriva tisoč zgodb.

Na začetku zdravljenja nisem vedela ne kam ne kako. Vse je bilo novo, jaz pa prestrašena in zmedena. Čeprav imam neskončno podporo moža in družine, sem se počutila tako zelo samo. Nihče me ni mogel prav zares razumeti, in upam, da me nikoli ne bodo zares razumeli. Ampak se da, vse se da! Ko je težko je moj moto »Ne morem, ampak bom!«. In potem se razjokam, kako nič ni fer in sem prava drama queen. Moja zdravnica je rekla »nič ni hujšega kot lastna bolezen«. Pri 26-ih sicer nisem še nek življenjski ekspert, ampak fajn pa sigurno ni. Taki trenutki, tudi dnevi, pridejo. Včasih bolj pogosto kot si upam priznati. Vendar pa zdaj bolj pogosto pridejo tudi lepi trenutki. Lepoto in srečo lažje najdem v majhnih stvareh. Res majhnih. Ko pišeš dnevnik hvaležnosti, pa si cel dan v postelji ker ti je slabo, se hitro naučiš cenit vsako malenkost. In to tako paše.

Veliko podpore sem našla tudi na socialnih omrežjih. Po navadi jih ljudje kritizirajo, jaz sem v njih našla največ razumevanja in pozitivnih vzpodbud. Poiskala sem mlade, ki so šli čez podobne preizkušnje in se z njimi povezala. Prav tako sem našla nekaj profilov, ki poskrbijo da nikoli ne pozabim na svojo bolezen pogledat tudi iz malo bolj satiričnega zornega kota, ter da se ne počitim samo.

Moje sporočilo tistim, ki so v podobnem zosu, je, da bo lažje. Na začetku je veliko novega, ampak se kmalu na vse navadiš. Kmalu razumeš sistem in se lažje znajdeš. Prepusti se toku in povsem se posveti zdravljenju. Počni stvari, ki te veselijo. Če ti je težko, ne skrbi, nisi edini/edina. Prosi za pomoč. Prijatelje, družino, partnerje, medicinske sestre, zdravnike, bolnike, ki so se s tem že soočili, neznance. Naj ti ne bo nerodno, ljudje so po navadi res prijazni. Zaupaj vase in v svoje zdravljenje, ker ti bo uspelo. Razmišljaj pozitivno, ampak si vseeno dovoli trenutke žalosti, strahu. Spomni se »Ne morem, ampak bom.«

Tudi Ana piše blog, lahko ji sledite na:
https://ancipedia.blogspot.com/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja