Resnične zgodbe

SPOZNAJ NINO

Sem Nina, stara sem 25 let in prihajam iz Novega mesta. Diagnozo sem dobila nekaj tednov pred svojim petindvajsetim rojstnim dnem, po tem, ko sem na desni strani vratu opazila povečano bezgavko v velikosti slive. Priznam, ta je bila tam kar nekaj časa (z njo sva se odpravili še na brezskrbno potovanje v Vietnam), preden sem se odpravila na pregled k zdravniku, saj kakšnih drugih simptomov nisem imela in sem si mislila, da če bi bilo kaj hudo narobe, bi mi telo že povedalo. Joj, kako sem se motila.

Osebna zdravnica me je takoj napotila na punkcijo bezgavke, ki je prvič niso mogli dobro opraviti, tako da me je čakala še ena punkcija. Že v tem času sem v sebi čutila, da je najbrž nekaj narobe in pri drugi punkciji, ki so jo naredili pod ultrazvokom, sta mi zdravnika rekla, da naj se malo pripravim na slabe novice, saj moj vrat ne izgleda dobro. Mislim, da je zdravnik že na ultrazvoku videl še več povečanih bezgavk še nad ključnicama, ki sem jih po punkciji zatipala tudi sama.

Ko me je poklicala zdravnica in mi povedala, da gre za Hodgkinov limfom, najprej sploh nisem vedela kakšna bolezen to je. Takoj mi je zagotovila, da je visoko ozdravljiv in naj ne skrbim, ampak takrat sama še kar nisem dojela, da gre za raka. Še isti dan me je napotila na onkološki inštitut v Ljubljani, kjer me je prvič zares zadelo, ko je kirurg, ki mi je kasneje odstranil bezgavko in vzorec kostnega mozga, omenil kemoterapijo. Takrat sem se šele zavedla, kaj me dejansko čaka.

Po operaciji me je čakal še proces shranitve jajčnih celic in nato PET/CT, s pomočjo katerega so mi določili II. stadij.  Potem pa je bil čas za kemoterapijo.

Pred prvo kemoterapijo me je bilo strašno strah. Grozno mi je bilo, da nisem imela nadzora nad tem, kaj ta močna zdravila povzročajo v mojem telesu. Tudi po prvi kemoterapiji nisem mogla spati, neprestano sem bila živčna in si kar nisem upala zapreti oči. No, pa sem se sčasoma navadila teh občutkov in ugotovila, da lahko zaprem oči in zaspim, ker se bom zjutraj definitivno zbudila.

Sedaj je za mano šest od osmih kemoterapij, po končanih kemoterapijah pa me čaka še obsevanje.

Tako kot večino ljudi, ki zboli za rakom, je tudi mene najbolj zadela minljivost življenja, ki se je drugače na žalost ne zavedamo. Še posebej, če te taka bolezen doleti v mladih letih, ko bi si morali misliti, da smo neuničljivi in nepremagljivi. Z vsemi strah vzbujajočimi občutki se seveda trenutno še vedno ukvarjam, pri tem pa mi zelo pomaga pogovor s kom od bližnjih, pisanje dnevnika ter bloga in občasna meditacija. Za enkrat sem se ogromno naučila in v bistvu dobila nek nov pogled na življenje. Sicer sem sama že pred diagnozo bila mnenja, da moramo živeti počasi in pozitivno, vendar me ta bolezen vsak dan opominja, da je res življenje prekratko, da bi izgubljali čas za nekaj, česar nočemo početi in prekratko, da bi vztrajali v situacijah, ki nam ne prinašajo sreče.

Kljub temu, da je zdravljenje izjemno težko in naporno in imam kakšen dan res vsega dovolj ter bi se najraje pomanjšala, se skrila v kakšno luknjico in se pretvarjala, da na svetu ne obstaja nič slabega, sem še vedno mnenja, da se vse zgodi z razlogom. Pač to se mi je zgodilo, dovolj sem močna, da to premagam, in to je to. S takim odnosom sem šla na to pot, in prav to mi pomaga iz dneva v dan premagovati bolezen. Poleg seveda moje družine, mojih zlatih prijateljic in fanta, ki mi stojijo ob strani od prvega dne. Pogum in navdih pa vsak dan najdem tudi na socialnih omrežjih, ko vidim, koliko ljudi se nas iz dneva v dan bori in smo v naši borbi močnejši kot smo si kadarkoli zamišljali.

Včasih na onkološkem inštitutu na “našem” oddelku za limfome vidim kakšno mlado punco, ki je komaj na začetku te težke poti (res, včasih se počutim kot da lezem na Himalajo) in bi najraje šla do nje ter jo objela in ji rekla, da bo vse v redu.

Moj nasvet za vse, ki prestajate podobno, je tole: ne pustite, da bi vam rak vzel pozitivni pogled na svet. Potrudite se in najdite srečo v majhnih stvareh in, če je le mogoče humor, kadar ga lahko. Mene to dviguje vsak dan in zaradi tega še vedno lahko rečem, da imam rada svoje življenje točno tako, kot je.

Vsem zdravim ljudem pa naj rečem tole: učite se iz moje napake! Če opazite na svojem telesu nekaj, kar se vam zdi čudno, ne odlašajte in pojdite k zdravniku. Sama sem imela “srečo”, da sem kljub svojemu odlašanju pristala na II. stadiju visoko ozdravljivega raka – lahko bi bilo huje.

Komentarji na “SPOZNAJ NINO”

  1. Draga Nina-v tvojem pisanju se čuti pogum kljub vsemu kar prestajaš.In kot sama veš vse pozitivno v nam ustvarja največe zdravilo.Srečno,vem da boš zmogla.Pot ni enostavna a stopinje ki jih puščaš peljejo v nova jutra v katera se lahko zbujaš z nasmehom-Romana

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja