Danes mineva točno eno leto od začetka zdravljenja Hodgkinovega limfoma. Presrečna lahko rečem, da je to zdravljenje končano.
5.12.2018 / spominjam se vožnje na OI LJ. Poti še nisem tako dobro poznala, s cmokom v grlu, ne vedoč kaj naj pričakujem, kaj me čaka sem hodila proti stavbi. Polne čakalnice ljudi, sestre in zdravniki so se nasmihali v pozdrav, kljub temu, da imajo zelo težko delo.
Spominjam se kako težko in s solzami v očeh sem se poslovila od atija in sestre, pa čeprav le za tri dni. Bil mi je eden izmed težjih odhodov, ostala sem sama, v sobi skupaj s cimrami, ki so mi bile nepoznane, kasneje zelo dobre zaupnice in prijateljice. Ne vem kako bi ˝pregurala˝ dneve brez empatičnih in ljubečih sester, a hkrati zelo strokovnih, ki so me bile pripravljene poslušati, več nisem potrebovala.
Spominjam se občutka, ko so pred mano prinesli taso infuzij, kemoterapij. Čutila sem nemoč, kaj naj pričakujem? Slabost? Kdaj mi bodo začeli lasje odpadat? A ne bom mela apetita? In še več vprašanj, ki so rojila po moji glavi.

Spominjam se vsega tega in še več.
Hkrati se spominjam tudi lepih trenutkov – Miklavža sem praznovala kar na oddelku, prišli sta dobri prijateljici in moj predragi Domen, lepšali so mi dneve in mi na obraz risali nasmeške.
Spominjam se kako dober občutek je bil, ko je kemoterapija stekla, ko so me končno ˝odklopili˝, da sem si lahko šla na avtomat po Kinder Bueno. Tako majhni trenutki, a tako pomembni zame.
Mariskdo velikokrat reče: ˝Joj, zakaj čas tako hitro beži?˝, jaz pa pravim, naj kar beži, tako vsaj grdi dnevi hitro minejo, lepše pa še bolj uživam.
In res – neizmerno hvaležna za vse. V prvi vrsti za zdravje, za podporo, družino, Domna, moje drage prijatelje, vse vas, ki sem vas spoznala, ki ste mi stali ob strani v dobrem in v slabem.
Hvaležna tako ali drugače za izkušnjo, ki mi je dala nekaj več. Drugačen pogled na življenje, na vrednote, ki jih živim. Težko je bilo, a je bilo vredno. Borba je bila vredna, da lahko sedaj živim polno življenje, da sem lahko obkrožena s svojimi najdražjimi. Da se lahko z njimi smejim, jočem.
Hvaležna sem za tale moj blog, za tole našo skupnost, brez vas bi bilo težje. Hvala za vsakega izmed vas, za vsako zaupano zgodbo, za vsako pomoč – to ogromno pomeni, čeprav včasih premalokrat to poudarim.
Želim si še ogromno delati na tem področju, imam ogromno zamisli, idej, ki jih bom uresničila takrat, ko bom čutila da je čas za to.
Medtem, pa upam, da mi ne zamerite, ker pišem blog objave bolj poredko. Tako čutim.
Hvala, ker vas imam. Vaša nasmejAna.