Resnične zgodbe

SPOZNAJ URŠKO

Sem Urška Košir iz Kort nad Izolo, iz naše prelepe Slovenske obale.

Pri 22-ih letih sem med študijem v Združenih državah Amerike prejela diagnozo Hodgkinovega limfoma v poznem stadiju. Kot bi rekla Hazel, junakinja iz romana Krive so zvezde (The fault in our stars), na mojem PET/CT sem se svetila kot novoletna jelka. Taka razkošna.

V tem eseju vam bom predstavila mojih 5 faz žalovanja po odvzetih zgodnjih dvajsetih in vseh neumnosti, ki bi jih verjetno počela, če nebi zbolela.

Sedaj jih imam (že) 27, nekatere stvari razumem bolje, mnogih pa še vedno ne.

  • 1. Faza – ZANIKANJE

Nimam raka.

Kako se je vse začelo? Konec avgusta 2014 sem se vrnila na kampus, navdušena za pričetek četrtega letnika dodiplomskega študija. Kmalu po začetku vseh otvoritvenih dogodkov in po dveh tednih predavanj mi je energije hitro začelo primanjkovati. Pojavila se je še bula na vratu. Zatečene bezgavke, to sem že vedela, ni bilo prvič. Pred jutranjo kavo se mi je bula na otip zdela manjša, kot pa po dolgem dnevu. Res se mi ni dalo do zdravnika. Zdravstveni dom mi sploh ni bil na poti, ne na predavanja, ne do knjižnice.

Večkrat sem se gledala v ogledalu, izrastek velikosti golf žogice na vratu je zgledal smešno in vsakokrat pritegnil mojo pozornost. Če sem glavo nagnila na drugo stran je zgledalo, kot da se mi je zlomil vrat. Zabavala sem se in sliko poslala prijatelju, ki je v smehu vseeno odgovoril naj grem na pregled.

Zgoraj opisano je izgledalo približno tako.

Nato sem prvič odšla na pregled.

»Kako se počutite?« – Utrujeno. »Pa se imate v redu?« – Pod stresom sem.

Tisti dan sem bila napotena k psihiatru.

Na poti domov sem za vajo v mislih preverila moje znanje iz klinične psihologije. Za nobeno od uradnih diagnoz nisem pri sebi prepoznala dovolj simptomov.

Šele tretji preizkus obiska pri zdravniku je nato uspel. Sledil je pregled, sken, odvzem krvi, vmes en izpit, še en pregled, nato posvet in pogovor z zdravniki. Na kliniki, kjer sem opravljala praktični del predmeta, sem medicinsko sestro in radiologa prepričala, da mi pokažeta moj CT sken. Noro, prvič sem imela popoln vpogled vase! Nelagodno mi je postalo šele ob spoznanju, da se tvorba, ki je tako nedolžno osvetljena na zaslonu, zajeda v mojem desnem pljučnem krilu.

Dnevi so minevali hitro in zdelo se je, kot da sem se iz študentke v bolnico prelevila kar čez noč. Ponovno branje Kafkove Preobrazbe je bila povsem nova izkušnja.

Bil je petek popoldne, ko me je medicinska sestra poklicala, da ima rezultate biopsije. Povedala mi je za diagnozo. Bila sem popolnoma pomirjena. Zabavalo me je, ko je v šoku tekla za mano, da me vpraša ali sem res v redu. »Ja, zvečer imamo en družaben dogodek s sošolci, nočem ga zamuditi.«

Sledilo je še opravičilo dekanice, ki mi je brez zadržkov izdala vreden list papirja s katerim sem objokanim prijateljicam pomahala pod nosom »Hej, gremo žurat! Imam dober izgovor, prestavili mi bodo izpit!«

  • 2. Faza: JEZA

Imam prekletega raka.

Kletvice so katartične. Začinjene besede namenjene neznosni tišini minimalistično opremljene študentske sobe so mi velikokrat olajšale življenje za nekaj borih sekund.

V meni je prevladovala jeza, ki sem jo v družbi skušala obvladovati. A sem ravno zato vse več časa preživljala sama.

Jezna sem bila, da so se mi pregledi vrstili hitreje kot Instagram objave. Jezna sem bila, da sem morala razmišljati o tem, kako naj vzdržim študentsko vizo, ko pa ne bom več študentka. Jezna sem bila, da sem bila primorana razmišljati o bodočih otrocih, ko pa sem si še vedno sama želela biti otrok.

»Podpišite tukaj gospodična,« mi na še en, meni odvečen formular pokaže medicinska sestra, ki se pripravlja, da mi že deseti dan zapored odvzame kri in preveri ali so moji jajčniki dozoreli. Mojim jajčnikom ni šlo nič boljše kot meni.

Ker je v idealni situaciji bolje zamrzniti zarodke, kot pa jajčeca sama, imajo vsi formularji dodatne vrstice za ime in podpis partnerja. A ne razumete da sem samska, ker mojega princa ni še kar ni? Nakar me prešine ideja. Ok, če že vztrajajo…v okence za ime partnerja napišem Johnny Depp.

Formular v kliniki za umetno oplojevanje in podobne stvari

Čez dobre pol ure v čakalnici me je ta misel lepo nasmejala med vsemi ženskami, ki so prav tako kot jaz vznemirjeno čakale na poseg, a so se, nasprotno od mene, veselile rezultatov, jaz pa po večini le zdravil proti bolečinam.

Dobrih idej mi tisti dan ni primanjkovalo. Ob posegu sem bila dovolj prisebna, da sem večino časa opazovala kako zdravnica spretno prebada moje jajčnike. Med pogovorom sem ugotovila, da jeze nisem občutila več – super zdravila. Mlado zdravnico s katero sem razvila prijateljski odnos sem z nasmeškom poklicala po imenu.

»Hey, a lahko prodam moja jajčeca? Imam dobre gene in diplomo iz Yale-a, zagotovo bi hitro šla!«

  • 3. Faza: POGAJANJE

Mogoče nimam raka, če nanj ne mislim?

Za sabo sem imela že 4 kemoterapije. Nisem več hotela biti jezna. Brezveze. Razbila sem polico za knjige in čez balkon iz četrtega nadstropja vrgla skodelico za čaj. No, skodelico sem sprva vrgla na tla v kuhinji, kjer se ni razbila. To me je samo še bolj razjezilo, zato je potem letela čez balkon. Nič kaj prida. Knjige so posledično razmetano ležale po tleh, kjer sem se ob njih spotikala, in čaj sem pila iz cimrine skodelice, katero sem morala vedno še prej umiti.

Življenje gre dalje, kako se lahko bolje zamotim?

V šolo sem hodila le še na obvezna predavanja, in se večino časa izogibala gnečam študentov, ki so nemarno kašljali brez prekrivanja ust. Bilo mi je dolgčas in dolgčas le malokdaj privede do dobrih idej. Želela sem si pozornosti, take, ki mi nebi bila namenjena zaradi bolezni ali pomilovanja – TINDER!

Da vidim, če je kaj zanimivega na trgu zmenkov. No in ker sem iz generacije, ki ljudi raje spoznava med tem, ko swajpajo na stranišču (učinkovitost ali norost?), sem tudi jaz navdušeno, ležeč na postelji, ustvarila nov profil. Pod opis sem napisala le: I’m a fighter ;).

Novo sporočilo:

»Hey, kako si? Kaj pomeni da si fighter?«  – Ah, boring. Naslednji prosim.

No in prišlo je do dneva, nekaj dni pred naslednjo terapijo, ko sem se lepo uderila za zmenek. Bila je zima, pa sem si vendar nadela črno oblekico, z make-upom prekrila brazgotino na vratu ter z rdečo šminko narisala nasmeh. Šele ko sem si obula nove zimske čevlje z visoko peto sem pomislila – o šit, na njegovem Tinder profilu ni bilo informacij o njegovi višini…

Pogledala sem v ogledalo in si v lastni glavi starševsko ponovila: ostani le kakšno uro, tvoj imunski sistem je prešibek. Izogni se alkoholu, reči, da si bila pred kratkim zelo bolna. A se kdo poljublja na prvem zmenku? Ne, mislim, da ne. Ne dovoli, da ti tika lase, v roki mu bo ostal čop. Kako boš to obrazložila nič kaj hudega slutečemu neznancu?

Super mi je šlo. Po treh napornih urah, dveh kozarcih vina in brezveznem poljubljanju se, se izčrpana vrnila v svoj študentski brlog. Še naslednji dan sem si lase ostrigla na kratko in se izpisala iz Tinderja.

(V vednost: Fant je bil nizek, zmenek sva presedela.)

  • 4. Faza: STISKA

Rak ima mene.

Prvi semester se je zaključil in hkrati tudi drugi cikel moje kemoterapije. Zimske praznike sem preživela v zapuščenem New Haven-u, kjer sta mi družbo delala dolgoletni prijatelj in zaskrbljena mama. En dan pred Božičem sem imela kemoterapijo in kljub prizadevanju, da bi božični duh spodbudil moj apetit, mi je tudi mamino kuhanje 3x dražjega biološkega piščanca v ustih pustilo metalen priokus.

Imela sem toliko prostega časa, in težko mi je bilo, ko sem imela premalo energije za vse kar bi lahko v tem času počela. Branje knjig me je uspavalo, aktivnost utrudila, filmi dolgočasili.

Okolje v mestu me ni navduševalo. Odštevanje dni do naslednje terapije je postal obsesiven hobi. Socialna omrežja in vse spretno prefiltrirane slike z dogodkov, katerih nisem bila del, so me občasno ražalostile. Prišlo je tudi do trenutka, ko sem v moji impulzivnosti kupila letalsko karto za domov, kjer sem si želela dokončati terapije.

Marsikdaj ti je zaradi bolezni lahko prizanešeno. Mama se ni mogla jeziti, čeprav sem ji povzročila en kup preglavic in stroškov. Na letališču mi za dodatno prtljago niso računali, ko sem se na okencu z masko na obrazu pozanimala koliko bi me vse skupaj stalo.

Z vsako terapijo so dnevi postajali bolj naporni. Počutila sem se kot se verjetno počuti moj iPhone – tudi po celi noči polnjenja baterije, je zjutraj le na 90%, čez eno uro le še na 40% in potem polovico dneva opravlja stvari na 1% v upanju, da ga čimprej spet povežem na vir energije.

K sreči sem iz Amerike s seboj prinesla celo paleto zdravil. Od tabletk, ki (baje) hitro odpravijo mačka (te sem hotela obdržati), do kapsul, ki odvzamejo vse čute. Večino časa sem se zdravil izogibala, a že védenje, da se v primeru hude slabosti lahko obrnem na višji odmerek, je bilo v pomoč. Vse do čudovitega prebliska, Ha! če bom dovolj zadeta, mi tudi slabo ne bo več!

Omenila sem že, dolgčas nikoli ne privede do dobrih idej.

  • 5. Faza: SPREJETJE, SPREJEMANJE

Imam raka.

Bolezen me je ovirala pri stvareh, ki sem jih bila vajena početi. Tek je zamenjala hoja, raztezanje meditacija in namesto študija so moje upočasnjene sive celice razgibavali romani.

»Potrebno je bolezen sprejeti in biti pozitiven. Glass half-full mantra. Bla, bla, bla…«

Strinjam se, a priznam, da so mi včasih taka posploševanja povzročila še večjo slabost kot pa terapija sama. Seveda, osredotočala sem se na pozitivne stvari, vendar sem si pridrževala vso pravico do jeze. Dejstvo ostaja, da je rak pri mladih redka bolezen in nič kaj zabavna izkušnja.

Kako je torej izgledalo to, da sem bolezen začela sprejemati?

V smehu sem poklicala prijateljico z najdaljšimi lasmi in ji predala košaro vseh možnih naravnih in nenaravnih izdelkov za lase. »Tu imaš, vzemi in porabi. Prosim! Jaz sem ravnokar z glave obrila najmanj 500 dolarjev.« Srečo imam, moja glava je lepe oblike. Vendar tega na glas nisem izrekla.

Druge pozitivne stvari?

Celo leto si nisem brila nog! Kemoterapija je super v tem pogledu. A so mi na žalost odpadle tudi trepalnice. Umetne trepalnice so v modi, zato sem tudi temu namenila preveliko vsoto denarja in 2 uri pri kozmetičarki. Polovico umetnih trepalnic, zalepljenih na mojo veko sem si še isti dan populila, saj so me strašno dražile. Potem sem še dan ali dva izgledala kot Alex iz Peklenske Pomaranče (Clockwork orange).

Moje umetne trpalnice se niso obdržale

Sprejemanje bolezni je proces, ki terja čas. Resne preizkušnje, kot je rak nas soočijo z lastno minljivostjo in prisilijo, da o določenih stvareh bolje premislimo. Že od antičnih civilizacij dalje je ravno tema minljivosti tista, ki v nas vzbuja največ stiske in tegob.

Za vaše dobro počutje in notranji mir nimam recepta, najti ga boste morali sami. A verjemite, da je ravno iskanje tega to, kar imenujemo življenje, zato hitite počasi.

***

Med boleznijo sem začela pisati blog Elephants and tea, kjer sem opisovala svoja občutja in izkušnje – pisanje mi je pomagalo razumeti, kaj se z mano dogaja. Hkrati pa ostati v stiku z vsemi mojimi prijatelji.

Trenutno študiram v Angliji in na znanstveni način skušam razumeti kako lahko mladim bolnikom, ki so se primorani soočiti z rakom lahko le najboljše pomagamo.

Prijateljem, staršem in bratoma sem zelo hvaležna, da mi vedno stojijo ob strani in me podpirajo v vseh podvigih, tudi takrat, ko se pošteno vgriznejo v jezik.

Če te zanima več o mojem delu si oglej mojo spletno stran (https://urskakosir.netlify.com/).

Če si mlad bolnik, ali pa si se z boleznijo že soočil, bom hvaležna če mi pomagaš pri raziskavi!

Sledi povezavi:

https://oxfordxpsy.az1.qualtrics.com/jfe/form/SV_cDccOFKtkgom91z

Joško mi je vedno stal ob strani

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja