Resnične zgodbe

SPOZNAJ MATEJO

Sem Mateja Šobar, stara 21 let. Trenutno študentka 2. Letnika biotehnolohije v Ljubljani. Mineva skoraj 3 leta odkar sem izvedela za zelo zahrbtno bolezen, ki lahko doleti človeka, sploh tako mladega kot sem jaz.

Simptom, ki se mi je pojavil že nekaj mesecev prej je srbečica po nogah in rokah. Nekaj tednov preden sem za bolezen izvedela, pa sem nad ključnico zatipala še nekaj povečanih bezgavk. 6.7.2016 sem v ZD Novo mesto izvedela, da sem zbolela za rakom. O tem nisem vedela ničesar, zato se mi je takrat svet obrnil na glavo. Že isti dan sem odšla na onkološki inštitut v Ljubljani, kjer sem bila vsa sesuta, ko sem se dogovarjala za operacijo. Avgusta sem uspešno prestala operacijo bezgavke v vratu in izvedela za diagnozo Hodgkinov limfom. Najtežje je bilo čakanje izvidov, operacije, predvsem pa zdravljenja, ko sem že vedela, da sem bolna. Konec avgusta sem začela z zdravljenjem. 4 mesece sem prestajala zdravljenje s kemoterapijo, potem pa je sledilo še 17 obsevanj. Eden največjih šokov je sledil kmalu po prvi kemoterapiji, ko so mi začeli lasje izpadati v šopih. Imela sem namreč zelo dolge.  Dejstvo, da bom izgubila svoje lase in spet čakala zelo dolgo časa, da zrastejo, je bilo boleče, zato sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se s tem sprijaznila. Prejela sem vse skupaj 8 kemoterapij. Po prvih dveh sem se počutila še kar v redu, če izključim nekaj slabosti. Potem pa je moje telo začelo slabeti in po vsaki naslednji kemoterapiji je bilo težje. Slabost, bruhanje, bolečine, trpljenje navsezadnje še alergična reakcija na kemoterapijo, ki mi je vsako naslednjo kemoterapijo povzročala večje težave, kot je naprimer srbečica po celem telesu, po šesti kemoterapiji pa celo oteženo dihanje in bruhanje že med tem, ko mi je zdravilo teklo v žilo. Nato je še 2 meseca, do sredine februarja, trajalo zdravljenje z obsevanjem, ki na srečo ni bilo tako naporno kot kemoterapija.

Ko sem po vseh šokih počasi prišla k sebi sem se začela zavedati kako pomemben je vsak trenutek v življenju in vse vrednote, ki jih je res pomembno ceniti. Ko sem zbolela sem se dolgo spraševala zakaj ravno jaz, potem pa sem začela razmišljati in našla veliko vzrokov v sebi. Hiter tempo življenja, stres, nepravilna prehrana, kar je v meni sesulo imunski sistem in privedlo do bolezni. Borila sem se z veliko optimizma. Trudila sem se ostati močna in nisem nikoli izgubila volje do življenja. Skozi celotno zdravljenje, ki je bilo težje kot sprijaznitev z boleznijo, sem ob sebi imela veliko prijateljev in pozitivnih ljudi, ki so mi vlivali moč in pogum in vsakemu posebaj sem od srca hvaležna, saj me je to držalo pokonci.

Odslej živim povsem drugačno življenje. Uživam in izkoristim vsak trenutek, srečna sem, ko so srečni drugi in ko lahko pomagam. Živim za ta trenutek in ga ne prelagam v prihodnost. Živim preprosto in ne pričakujem veliko, sem nasmejana, predvsem pa zaupam vase.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja