Resnične zgodbe

SPOZNAJ BOGOMILO

Sem Bogomila Kuhar, kmalu (maja) bom stara že 21 let. Prihajam iz meni najljubše pokrajine Prekmurje, mesta Murska Sobota, natančneje iz majhne vasice Krog. Študiram Notranjo opremo, na Fakulteti za dizajn v Ljubljani. Uživam v dolgih sprehodih (po vasi, po mestu, v gorah, po parku, v glavnem kjer koli je kanček narave in miru). Zelo rada rišem (pa čeprav najdem premalo časa za ta hobi), plešem (niti slučajno profesionalno) in seveda; glaven mi je čas, ki ga lahko preživim s svojo izredno ljubečo in pozitivno družino (vključen fant Grega in punci od bratov, Miša in Selma) in s prijatelji (pa še vedno se zgodi, da dogovarjanje za kavo traja tudi po 3 mesece….).  

No, da začnem svojo zgodbo. Vse skupaj se je začelo septembra 2012. Trenirala sem Hip Hop. Od treninga do treninga sem začela opažati,da moja kondicija slabi (pa temu nisem posvečala posebne pozornosti,bila sem prepričana, da ne delam dovolj,se ne potrudim…). Zdaj vem, da je bil to moj čisti prvi simptom – utrujenost. Kar nekajkrat sem imela enake znake, kot pri prehladu. V predelu med ramo in vratom sem imela občutek, da me nekaj ovira. Ker sem po naravi bolj plašljiva, sem to takoj zaupala atiju in mami. Šli smo k mojemu osebnemu zdravniku,ki pa me je napotil na ultrazvok. Tega sem opravila v nekaj minutah. Zdravnik nam pove, da je izvid v redu. Pomirimo se, da so bezgavke povečane od prehlada. Minejo trije meseci, praznovali smo mamin rojstni dan, ko sem ob določenem gibu spet čutila, da mi v predelu med ramo in vratom nekaj »preskakuje«. Ne vem opisati, vem le, da je bilo neprijetno in me je motilo. Spet grem k staršem. Mama je takoj imela občutek, da je nekaj hudo narobe, zato smo šli še isti dan na urgenco, kjer zdravnik zopet pove, da je vse v redu. Da povem z njegovimi besedami:«Veš deklica,zaradi tega lahko greš jutri v šolo.« Kot, da simuliram. Mami pa vseeno ni dalo miru. Prav tako mojemu osebnemu zdravniku ne. Po skupni odločitvi z mojimi starši, da hočejo stvar razčistiti in priti na jasno, kaj mi »preskakuje«, smo šli na pregled v Ljubljano. Tu bi se rada zahvalila mojemu zdravniku, čeprav je žal že pokojni, da je moje težave vzel zares. Mene takrat še ni skrbelo, gremo pač v Ljubljano. Takrat si nisem niti predstavljala, da bi lahko zbolela za rakom. Moram pa priznati, da me je bilo na splošno strah ob besedi rak, saj je nekaj časa pred tem babica zbolele za rakom dojke. Nisem točno vedela, kaj vse to pomeni, vedela sem le, da je nevarno in hudo. Prišli smo v Ljubljano, kjer me pregledalo več zdravnikov. Tipajo vrat, sprašujejo, če se potim, tudi ponoči.? Napotijo me na ultrazvok . Mama je ob meni. Na njenem obrazu sem takoj razbrala, da je nekaj narobe. Po vseh opravljenih preiskavah ,nam je zdravnica povedala, da je stvar resna. Mama jo je  vprašala, če misli na  Hodgkinov limfom. Rekla je, če že direktno vprašate, bom direktno odgovorila. Da, sumimo na Hodgkinov limfom. Meni to ni povedalo nič, le mamo sem videla, da je otrpnila. Z atijem nama je povedala, kaj to je. Moja prva misel ob tem je bila, da še ne bi rada umrla, druga pa, da bi si želela, da so sedaj vsi moji trije bratje ob meni in mojih starših. Objeti smo stali tam v čakalnici in jokali. Zvečer pa so prišli bratje in mi prinesli veliko bombonjero. Hoteli so me razveseliti. Poskušali so se šaliti, da me razveselijo, vendar smo vsi čutili strah.

V naslednjih dneh je bila diagnoza potrjena. So nam pa tudi povedali, da v našem kraju ultrazvok ni bil pravilno narejen, da so bile že takrat patološke spremembe, ki so morale biti že vidne. Ja, še sreča,da so moji starši vztrajali in šli naprej.

In tako se začne. Kemoterapija, ki jo je spremljala slabost bruhanje, bolečine, izguba las. Spomnim se, kako boleče je bilo, ko so mi začeli izpadati lasje. Bila sem v bolnici. Vsako jutro je bilo na mojem vzglavniku vse več las. Ne vem, kje sem dobila moč, vstala sem, se postavila pred ogledalo, z eno roko prijela šop dolgih las, z drugo pa sem vzela škarje in naredila prvi rez, nato še drugega. Solze so kar tekle, tekle. Ne vem kaj je bolj bolelo, bolečine v trebuhu, ki so tisti dan bile neznosne ali žalost za lasmi, ki sem jih izgubljala. Do konca me je postrigla mama, zvečer pa so prišli vsi trije bratje. Prinesli so brivnik. Želeli smo biti sami v sobi. To je bil obred. Vsak brat mi je obril del glave. Jokali smo. Vendar ta trenutek je bil boleč in tako svet obenem. Pustili so mi novo kapo (bila je zima), ki sem jo potem klicala »moji lasje«. Čez celo zdravljenje je bila moja družina ob meni. Nikakor ne smem pozabiti na sorodnike, prijatelje, sošolce, ljudi, kateri sploh ne poznam, ki so mi stali ob strani. Čutila sem njihovo podporo, vse molitve in dobre misli, ki so bile izrečene iz ljubezni. Hvala vam!

Ja, res so bili trenutki, ko so bile bolečine neznosne, bolezensko stanje resno. Komaj sem se spopadala z vsem tem, ko je prišel nov udarec. Bilo je po kemoterapiji. Čakala sem na datum, ko bom začela z obsevanji. Sedela sem v kuhinji. Bilo mi je enkrat vroče, pa spet hladno. To se je ponavljalo. Povedali smo zdravnici, ki me je poslala na dodatne preiskave. Povedala nam je, da je kemoterapija povzročila menopavzo, da se bom morala še dodatno hormonsko zdraviti, da pa otrok žal ne bom mogla imeti. Šok! Takrat sem bila zares žalostna, tudi moji starši. Ampak, nismo se vdali. Oče je vedno govoril, da bo vse dobro. Vem, da je veliko premolil in upal. Pride dan, ko je vse zdravljenje za mano, tako kemoterapija kot obsevanje. Kontrolni izvidi potrdijo, da sem raka premagala in se zdrava!

Življenje teče naprej. Nekega dne čutim bolečine v trebuhu. Menstruacija!! Nepopisno veselje, sreča. In zahvala! Zahvala za čudež, da bom nekoč vseeno lahko mama. Čutila sem in še čutim veliko hvaležnost za osebje v bolnici, družino, sorodnike, prijatelje za vse molitve in dobre želje. Je zlajnano, ampak je res. Drobnih radosti se zavedaš šele takrat, ko si bolan. Ne želiš si ničesar drugega, le, da ozdraviš.

Zdaj se trudim, da se ne obremenjujem z nepomembnimi stvarmi in prisegla sem si, da se nikoli več ne bom pritoževala preko svojih las. Trudim pa se tudi, da se ne obremenjujem s svojim videzom, svojimi pomanjkljivostmi in se sprejmem takšno kot sem. Za to se lahko zahvalim svojim najbližjim in Gregi, s katerim sva začela že takrat, ko sem bila še brez las. Diagnoza me je spremenila in ponosna sem na to. Življenje poskušam izkoristiti kar se najbolj da, preživeti čim več časa s svojimi najbližjimi. Vsem, ki pa se morda ravno zdaj borite, ne obupajte. Volja je že 50% zdravila. Govorite o tem, o svojem počutju, ne sramujte se če ste jezni, če se počutite, da vam gredo vsi ljudje na živce. Povejte, kaj vam leži na duši in dovolite si biti ljubljeni. Mene je rešilo prav to.  

Komentarji na “SPOZNAJ BOGOMILO”

  1. Draga Bogomila,
    tebe in tvoje starše sem spoznala pred onkološko ambulanto Pediatrične klinike. Prišla si na pregled, ker te je bolela rama. Na srečo je bilo takrat s tabo vse v redu.
    Res je zelo pomembo, da kar največ časa preživimo z našimi najbližjimi. Moj sin je imel danes pregled. Veseli, da je premagal bolezen, se vračamo iz Ljubljane.
    Želim ti res vse dobro, uživaj življenje 😘
    Lp, Darja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja