Sem Miha Hrvacki, star sem 21 let in prihajam iz zelo lepe in super vasi Škale, pri Velenju. Rak je izbral tudi mene. Sicer se nikoli nisem vprašal zakaj ravno jaz, ampak skozi to je potrebno iti.
Skratka lani, natančneje decembra, me je 3 dni nekako srbelo oziroma je bil nekakšen občutek srbenja na desni strani vratu pri ključnici. Mislil sem da gre verjetno za kakšen pik ali kaj podobnega, vendar ni bilo nikakršne spremembe na koži. Nato mi je kar čez noč nastala bulica, velika približno kot fižol. Ker me je takrat že kakšna 2 meseca bolelo pod desno lopatico kadar sem obremenil desno roko, kar pa sem mislil da je posledica odprtega okna v avtu ali pa mogoče živec od kakšnega nepravilnega giba, sem se odločil, da obiščem zdravnika po službi. Zdravnica me je napotila v laboratorij. Izvidi so pokazali malo slabšo kri, vendar sem bil napoten domov, saj bi lahko šlo za kakšno virozo. Po nekaj dneh sem dobil tudi rahlo povišano telesno temperaturo (okoli 37,4), ki pa je trajala vse do začetka zdravljenja. Ker bulica ni v dveh tednih izginila, sem ponovno obiskal zdravnika, ta pa me je napotil na ORL v Velenju, od tam pa na nadaljnje preiskave, kjer so mi postavljali razno razne diagnoze, od tega, da sem strastni kadilec (ne kadim) in pa do tega da gre za prebolevanje mačje bolezni. Napoten sem bil na ultrazvok ki ima grozne čakalne vrste. Opazili so, da je z bulico na vratni bezgavki nekaj narobe, zato sem bil poslan na punkcijo bezgavke. Bil je že februar in kličejo me iz ORL ambulante v Velenju, naj pridem po napotnico, ker so izvidi zelo slabi in moram naprej v Celje na ORL na urgenci. Na napotnici je pisalo, da je punkcija pokazala da gre verjetno za hodgkinov limfom, kar pa so 19.2.2019 potrdili z operacijo bulice na vratu v Celju, ki je bila takrat velika že kot prepeličja jajčka. Opravim še CT, kjer pa se ugotovi, da je izvor na bezgavkah med pljuči, v velikosti 11cm x 8,5cm x 5cm. Prišel sem na Onkološki inštitut v Ljubljani, ker so mi takoj naredili vse preiskave še enkrat in še nekaj dodatnih kot so na primer odvzem kostnega mozga. Tamkajšnja zdravnica pove, da gre za stadij 2, tako da dobim 4 cikle kemoterapij, kar pomeni 8 kemoterapij, in po koncu še obsevanja.
Bil je res velik šok za vse nas, vendar sem še vseeno jaz tolažil ostale. Za prvo kemoterapijo sem ostal čez noč v bolnišnici, za ostale pa sem v ambulantni kemoterapiji, kjer ležim približno 2 uri da mi steče, nato pa grem domov. Za mano so že 4 kemoterapije. Sedaj sem opravil preiskavo, da bomo videli ali v redu učinkujejo, ali je potrebno dati močnejšo dozo. Po vsaki me 3 ali 4 dni zelo muči, grem sam sebi takrat zelo na živce in dobesedno prespim te dni. Nimam niti moči, da bi uporabljal telefon ali računalnik. Ampak ko slabost mine, je počutje res super! Ko je minila slabost po prvi kemoterapiji sem se že počutil zelo dobro, tako kot že več kot pol leta ne. Moram pa priznati, da sem drugače res močen po karakterju in lahko veliko pretrpim, vendar je bila zdaj 4. kemoterapija zame že kar velik polom. Tudi obisk zdravnika je problem. Telo se preprosto upre in imaš simptome kot da si že dobil kemoterapijo, takoj ko pridem na onkološki oddelek (ali ko grem na preiskavo ali pa ko čakam na kemoterapijo).
Ne morem opisati tega občutka. Zelo se trudim misli obrniti, a je to premočno. Ko zapustim bolnico je spet vse super. Pred 4. kemoterapijo še tega ni bilo. Menim da telo ve kaj ga čaka in je zato temu tako. Ampak še vseeno, to moram premagati in tudi bom! Lasje mi izpadajo zelo počasi. Imel sem zelo goste, sedaj pa so malo redkejši, tako da lase še vedno imam.
Podporo imam ogromno in brez tega bi bilo še verjetno še huje. HVALA DRUŽINI, PUNCI, SORODNIKOM, PRIJATELJEM,..VSEM! Zaradi vas, ki me ves čas podpirate se veliko bolje počutim in hvala da sem kljub zelo težki bolezni še vseeno del vas, da me ne izločate in mi pustite da lahko kljub nekaterim omejitvam normalno funkcioniram. Hvala vsakemu posebej! Jaz pravim: huda stvar ni vedno najhujša stvar. Oziroma.. vedno je lahko nekaj hujše kot je.
