Resnične zgodbe

SPOZNAJ NIVES

 Sem Nives Balažic, stara 20 let. Prihajam iz Prekmurja, natančneje iz majhne, ter prelepe vasice  Ižakovci in bi z vami želela deliti del zgodbe mojega življenja do sedaj.

Bilo je leto 2015, natančneje decembra, ko sem začela pisati  zgodbo najstnice malo drugače.  Ob prebujanju teh občutkov, se mi še vedno zdi, kot da je to del, ki se je dogajal še včeraj. Naj začnem. Bil je petek, konec šole in tudi čas za odhod domov iz Maribora, kjer sem obiskovala srednjo šolo za Oblikovanje. Po prihodu domov, sem v enem trenutku med preoblačenjem v bolj udobna oblačila začutila bulico, ki se je nahajala nad levo dojko zgoraj. Lahko bi rekli, da je bila v velikosti graha. To sem seveda takoj zaupala mami in očetu, ampak smo vsi trije bili takrat trdno prepričani, da je samo del ključnice, ki izstopa. Prišel je mesec januar, leto 2016, ko sem ponovno začutila bulico na istem mestu, ampak le – ta je bila tokrat večja in z razliko od prvič tudi boleča. Skupaj s starši smo se vseeno odločili za obisk zdravnika. Zaradi šole sem med tednom bivala v Mariboru, zato sem tudi zdravnika obiskala sama, brez staršev, zraven pa mi je delala družbo moja cimra Marija. Po opisu mojega občutenja bulice in bolečin, ki izhajajo iz nje, je zdravnica mislila, da gre samo za poškodbo reber in me je napotila na urgenco. Tam so mi naredili RTG slikanje, ker pa slika ni pokazala ničesar, me je zdravnik naročil še na ultrazvok. Preiskavo sem imela naslednji mesec za tem, torej februarja, kjer mi prav tako niso zaznali ničesar, zato so sklepali, da ni nič narobe. V tem času raziskav  se mi je bulica še nekoliko povečala. Ob premikanju mi je začela izstopati, ob vsakem dvigovanju bremena pa je bila bolečina neznosna, zato sem tudi obiskala urgenco v Murski Soboti. Ko sem prišla do dežurnega zdravnika, mu povedala za svoje težave navedene zgoraj, priložila vsa dokazila opravljenih raziskav do takrat, sem pričakovala, da bo naredil tisto, kar mora vsak zdravnik. Njegovo mnenje je bilo, da to seveda ni nič hujšega in hkrati mi je na list papirja zapisal besedo Tietze, mi ga izročil in dejal, da se naj za to bolezen pozanimam doma preko spletne strani Google. Seveda v tistem trenutku takšnega odziva od njega nisem nikakor pričakovala, zato sem bila še toliko bolj razočarana, da je lahko eni osebi zraven njega, ki trpi bolečino in čuti bulico že par mesecev, na takšen hladen način to povedal. Ampak to me ni ustavilo. Marca sem opravila magnetno resonanco v UKC Maribor. Še ta isti mesec, sem opravila tudi punkcijo, katera je pokazala, da je tkivo bulice benigno (ni rakasto). Naslednji mesec je sledila še operacija, ki se imenuje biopsija. 14 dni od tega pa sem imela odstranitev šivov in pričakala me je grozna novica od zdravnika, katero sem od vsega tega najmanj pričakovala. Rezultati biopsije so pokazali, da imam raka, natančneje Hodginov limfom.

Naslednjih trenutkov ne morem opisati, kajti po glavi mi je letalo milijon stvari. Prva je bila, kaj sploh je Hodgin? Ali bom umrla? Kako bom povedala mami? Bratu? Sestri? Starim staršem? Prijateljem? Sorodnikom?,.. Nato pogledam očeta. Nisva imela reakcije. Takrat se nama je ustavil čas, svet. Na  poti do avtomobila sva stopala v tišini. Po nekaj minutah vožnje pa je sledil jok. Močan jok katerega nebom nikoli pozabila. Vem, da sem pogledala očeta in mu povedala da se morava pomiriti in se varno pripeljati domov. Med vožnjo sem poklicala sestro in ji z tresočim se glasom povedala da imam raka. Ker brat dela na istem delovnem mestu, je po sestrinem izrazu vedel, da je nekaj narobe in tako izvedel tudi on. Prišel je trenutek, ko se z očetom pripeljeva domov. Na poti v hišo mi je začelo razbijati v glavi, občutila sem strah, doletela me je panika, po glavi so se mi porajala vprašanja kako bo odreagirala mama. Ko sem stopila v hišo sem takoj zaslišala jok in vedela, da mama ve. Odkorakala sem v sobo in mama za mano. Takrat sem se zlomila še jaz. Prišel je oče ter naju obe močno stisnil k sebi in tako smo jokali. V objemu.

Prišel je dan, ko smo se odpravili v Ljubljano na onkološki inštitut, kjer so mi odvzeli kostni mozeg in se odločili, da zaradi mojih let še vedno spadam na pediatrično onkologijo. Pred začetkom kemoterapij sem dobila možnost shraniti svoja jajčeca v primeru, da zaradi kemoterapije več nebi dobila menstruacije. Kemoterapije sem prenašala kar v redu, razen močnih bolečin v nogah nisem imela drugih težav. Z izpadanjem las se nisem preveč obremenjevala, ker sem se postrigla na kratko že preden sem začela s kemoterapijami. Morem povedati, da sem bila kar super v kratki frizuri, saj sem pred tem imela dolge lase. Seveda do dne, ko sem se kljub borbenosti zrušila in se pogledala v ogledalo ter videla sebe. Sebe brez las, obrvi, trepalnic. Takrat sem videla isto osebo, ampak vse videno na meni je bilo z drugimi očmi, na drugačen način. Takrat sem vedela, da gre zares. Imela sem vzpone in padce. Medtem ko sem se borila za svoje življenje, sem dopolnila tudi polnoletnost katere si nisem predstavljala tako, a sem jo vseeno slavila skupaj z družino in prijatelji. Med zdravljenjem sem spoznala prečudovite osebe z katerimi sem si delila svoj osebni prostor in sobo. Na žalost sta me dve prijateljici, ki sta bili neverjetni borki zapustili. Naj angelčki čuvajo na vaju.

Po kemoterapijah je spet sledila operacija. Odstranili so mi levi del jajčnika, kajti obsevanje bi ga uničilo. Zato ga imam shranjenega zraven za jajčec »back up plan«.  Obsevanja so bila moj najtežji del med zdravljenjem. Že po prvem obsevanju sem čutila slabost. Vse skupaj se je samo še stopnjevalo tako daleč, da na obsevanja nisem hotela več. Ker pa jih ne smeš prekiniti, ker bi potem spet mogla začeti vse od začetka, sem pristala nazaj v bolnišnici, da sem dobila vsaj nekaj tekočine v sebe, čeprav le v žilo. Zaradi obsevanja na vratu sem težje požirala hrano in tako vse, kaj sem pojedla tudi izbruhala. Leto je bilo na okrog in spet je bil december. Čas za božično vzdušje, tokrat malo drugače. Vse kar sem si želela je, da bi bila za božič doma, z družino kjer mi je bilo najlepše. Ta želja se mi je tudi uresničila. Po lepo preživetem božiču, so spet sledile preiskave na katere sem nestrpno čakala. Besede »zdravi ste, raka ni več«, mi je začela odmevati v ušesu. Nasmeški do ušes, nepopisno veselje, solze sreče.

Tako se je spet začela moja nova življenjska pot, katero ni bilo lahko živeti naprej, kot da se ni nič zgodilo. Ostale so posledice po zdravljenju, s katerimi moram živeti naprej. Bolezen mi je spremenila življenje. Spremenila tako, da sedaj vem ceniti vsak trenutek preživet z družino, prijatelji. Ni mi težko govoriti o tem, saj je pomembno, da svoja čustva deliš z nekom, ki te posluša in razume. Vsem tistim, ki se morda prav zdaj borite s to boleznijo pa želim povedati le, da imejte voljo do življenja, bodite pozitivni tudi ko je težko, pogovarjajte se, bodite bojevniki.                                                                                                                             

Rada bi se še enkrat zahvalila vsem znancem, prijateljem za podporo v tem težkem obdobju v mojem življenju, za vsako molitev, ki je bila izrečena in uslišana. Velik hvala tudi moji družini, brez vas mi nebi uspelo. Še posebej pa bi se iz dna srca rada zahvalila svojima staršema. Za vse dneve ko sta presedela ob moji postelji, me poslušala, me negovala in dvigovala s svojo ljubeznijo ter pozitivnimi besedami. Rada vaju imam!

Komentarji na “SPOZNAJ NIVES”

  1. Vem kako hudo je bilo. Vedno ko sem se v legla v posteljo sem prosila za pomoč tam od v zgoraj. Hvala uspelo ti je. Bodi srečna, in se naprej tako dobra v duši. Lp💞

  2. Bravo Nives..super si in želim ti da ostanes zdrava, pred tabo se je veliko časa in let, zato uživaj polno življenje… Sama sem zbolela za kronično levkocitno levkemijo… Želim ti vse dobro prek čez Muro. Jaz sem iz Radencev… ❤️

Dodaj odgovor za C L. Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja